“Ko je bil ata mlad je bil lep Davidu, ker je imel lase in ni imel brade.”

Saj če mi ne bo fajn bomo dali dol.

Tako enostavno je leteti ko si otrok.

Po Davidovo je termometer vročinek.

Ko se loti enega takšnega kamna, mu mama reče, da ima visoke cilje. Potem David povabi mene v odkopavanje tega kamna. Rečem, da bi pa za to potrebovali krampe.

“Ne krampe, visoke cilje,” odgovori David.

Ko že vsi sedimo v avtu, opazim, da nobena prednja luč ne gori. Žena in otroci se izkrcajo. Sam pa odpeljem avto v nonovo delavnico, ki je na srečo avtoelektrik (2 rezervnih žarnic seveda nisem imel). Po približno pol ure smo zopet pripravljeni za odhod.

Ko se nekaj minut peljemo, David reče: “David si je zamislil, da bi se še malo igral.” Tako otroci ustvarjajo prihodnost – malo za šalo, malo za res

Mama reče Davidu, da pride avtosedež po pošti.

David: “Kje smo pa TO pozabili?” (Poudarek je na besedici TO)

David bi tudi to počel a zaradi višine vrvi ne gre.

David: “Ko bo David velik in ata mali, bo David tudi obešal perilo.”